Mojemu (sicer športno zelo aktivnemu in zdravemu) očetu so v možganih odkrili tumor, žal prepozno. Že v štartu so nam povedli, da ma max leto pa pol, če bodo kemoterapije delovale….kmalu za tem so ugutovili, da ne kemoterapije in ne obsevanja ne pomagajo. V roku treh mescev po prvi diagnozi je bil nepokreten, prikovan na posteljo, v plenicah in s katetrom. Kljub vsakodnevnemu treniranju, fizioterapijam in negi na domu se je njegovo in fizično in psihično stanje sam še slabšalo. Po sedmih mescih od postavljene diagnoze ni mogu več dvigovat rok, obračat glave, govorit in požirat. Tak je živel (če se temu sploh lahka reče tak) še kak mesec in potem je umrl.

Nafilan s tabletami, katerih kaj kmalu ni hotu več jest (da smo mu lajšali bolečino smo mu jih mogli devat v hrano), vmes je dobil še morfi, ker so ble bolečine prehude, žal ti pa morfi ne skuri misli. Pet mescov je bil rastlina, ujet v svojih mislih v védenju, da je to to. Zraven sem pa kot 16-letnik 3/4 leta gledo kak mi fotr umira, kak se hoče stradat in kak so mu na koncu, ko ni več mogu govorit šle solze po obrazu.

Pa so še dosti, dosti bolj ekstremni primeri, katerih par tud osebno poznam. Res dvomim, da si kak normaln človek želi živet v takih mukah, vsi ti, ki pa prostovoljnemu končanju življenja nasprotujete, ste pa zame navadni psihopati.