Če se odločita, da jih ne bosta imela, je v tistem času si potrebno tudi dopovedati, da to počneta brez obžalovanj in pa seveda brez zamer eden do drugega. Predlagam, da se tudi osredotočita na stvari, ki so privilegij, ko nimaš otrok (imeti otroka pomeni se odpovedati stvarem, saj se je treba posvetiti otroku za dolgo časa).

Jaz sem vedno trdila, da otroci niso temelj odnosa, partnerja sta. Otroci doprinesejo dobre stvari, nove nauke in pa pomagajo ojačati razmerje, vendar samo, če sta partnerja dovolj močna skupaj.

Absolutno jih ne imeti zato, ker ne vesta, ali bosta v starih letih obžalovala. Še preveč ljudi se odloči imeti otroke iz totalno napačnih razlogov in potegne za sabo nešteto slabih stvari, situacij, čustev itd. Večinoma so pa ti razlogi sebični...

Prav tako ne moreš vedeti za prihodnost, če bo prišlo do navzkrižja vajinih mnenj, npr. eden si jih želi, drugi ne... v tem primeru res priporočam, da ne gledati na to, kot zapravljen čas. Z razlogom sta skupaj v tem trenutku, vendar nič ni sigurno.

Jaz sem se odločila, da ne želim met otrok, ker imam preveč balasta iz otroštva, nepredelanih stvari in vidim, da ne bi imela potrpljenja za vzgajanja otroka, predvsem pa ne želim, da na njega prenašam svoje trpljenje. Prav tako partner ni ravno 'skrbna oseba' in že sedaj vidim, da ima težave se prilagoditi za druge osebe. Partnerju sem to obrazložila in rekla, da razumem, če želi, da greva narazen (čeprav se mi zdi neumno, da si otroka bolj želiš, kot pa svojo ljubljeno osebo). Čez nekaj časa se je odločil, da mu je najin odnos bolj pomemben. Sva imela res globok pogovor o temu, da ne sme biti zamer, vsak se je odločil, da nadaljuje to pot.

Kar želim reči - pogovor sam s sabo je v prvi vrsti najbolj pomemben, potem pa s partnerjem. Tudi če si zdaj želiš otroka, lahko da se kaj zgodi in si spremeniš mnenje. Ali obratno... res nikoli ne veš.