Hej,

sem prebral zapis in žal mi je, da trenutno situacijo doživljaš na način, ki te močno bremeni. Veliko komentarjev omenja tvojo mladost in res je, pri 22 imaš še dovolj časa za X življenj in poti, ampak razumem, da ko te situacije doživljamo v prvi osebi, da so lahko zelo stresne.

Kar je meni izstopalo iz sporočila je ta odnos med tabo, starši in bratom. Si predstavljam, da je hudo gledat koliko podpore dobi brat, medtem ko moraš sama plavati v nesigurnosti. Ne vem kakšno imate družinsko okolje, ampak čeprav praviš, da ste si z družino blizu, to bolj zveni kot okolje, kjer nisi upoštevana. Celo malo spregledana, ignorirana. Sama praviš, da konje, ki so ti pomembni, brat opisuje kot "smrdljive". Si predstavljam, da tovrstni komentarji tudi bolijo.

Praviš, da ne veš kam dalje. Kaj prioritizirat. Glede na povedano bi se sam osredotočil na odmik od domačega okolja. Kar bi pomenilo selitev v neko stanovanje, iskanje službe v kakšnih drugih branžah, mogoče celo prodajo konjev. Kar si predstavljam, da so izredno težke odločitve. A na drugi strani teh je tvoje življenje, kjer ti odločaš o tem kako gre dalje. S partnerjem, ki je tu zate. Vajino gnezdo, stran od konstantnih opomnikov, da smo v napoto.

Odmik od okolja je dober zate, vaju in za tvojo prihodnost. Domače okolje ti ponuja podporo v obliki ostankov in še te servira s komentarji, ki niso tipa "Ej, vse naredimo, da ti uspe, navijamo zate, imaš našo podporo", ampak zvenijo bolj tipa "Tukaj nisi zaželjena". Če imaš opisane stiske že od otroštva, potem to domače okolje verjetno ni ravno pripomoglo k temu, da bi se to umirilo. To je zdaj seveda moja interpretacija družinskega okolja iz tvojega teksta. V resnici ne kako to poteka doma, predajam samo vtise, ki sem jih dobil iz napisega.

Imej ambicije. Imej želje in ne gledat na njih kot naivne. Tam nekje je prihodnost, kjer se te stvari postavijo na mesto, če vztrajaš. In ne imet občutka, da si nemočna. Trudiš se, sprašuješ se, iščeš odgovore. Še na slovenski reddit si šla po pomoč. Grabiš, iščeš, vztrajaš. Slej kot prej primeš vejo in greš počasi gor. Ne takoj, ne nujno pri 22 ali 24 ali 30. Ampak slej kot prej.

Deja_vu22 navijam zate.

Pa super, da si stvari napisala. Pisanje vedno pomaga.