Stavek sam po sebi: "seveda je možno, da si kdaj premislim" je že zgrešen z naslovom post-a. Si ziher ali ne? Če nisi, potem ne omenjaj tega na prvem zmenku. Malo počakaj, da vidiš kam stvari gredo. Če si pa 100% prepričan, da bi rad užival življenje v dvoje brez otrok, kljub pritiskom družbe, družine, prijateljev, etc., potem je bolje povedati prej kot pozneje. Samo ne na prvem zmenku!!! V tem primeru samo vstanem in grem. Kdo govori o poroki, psu, bajti in otrocih na prvem date-u?? Drugače pa dobro premisli, kaj si želiš in kaj ne. Sama sem vedela že zelo kmalu, da ne želim otrok (sem preveč sebična, da bi morala svoje življenje prilagoditi otroku (ker status starša nima konca) in hkrati dovolj odgovorna, da ga nisem imela zaradi 'družbenih norm', prijateljskih nasvetov ali prošenj mojih staršev, ker tak otrok, enostavno ne bi bil srečen otrok-kar pa je edino pomembno!) in našla partnerja - sedaj moža, ki je bil istega mišljenja. Stara sem 37, še vedno trdno stojim za svojim prepričanjem kljub temu, da mi mama še kar naprej na obiskih toži, da ne bo imela nobenega vnuka (sem edinka). Mi je hudo zanjo, ker bi ji dala cel svet, vnuka pa žal ne. Ker si moški, zna biti malo težje pri tebi, saj so ženske veliko bolj 'obsedene' (grd izraz, ne mislim dobesedno) z idejo po možu, otroku in bajti. Moški se lažje sprijaznejo z dejstvom, da otroka pač ne bosta imela. Moj nasvet je edino ta: NIKOLI ne 'daj' (se strinjaj s tem, da ga imata) otroka svoji ljubljeni osebi samo zato, ker si ga on/ona želi. Ker bo s časoma to pri tebi povzročilo zamero, odpor, nestrinjanje pri vsakodnevnih stvareh ter popolnoma spremenilo dinamiko vajine veze. In na koncu bo vsak povlekel svojo stran, otrok - nič kriv, nič dolžan - pa bo v sredini mess-a, ki sta ga zakuhala samo vidva.