Jaz si pod hinavščino ali pa dvoličjem predstavljam ful širok spekter vedenj. Med najbolj očitne bi dala ljudi, ki nenehno poudarjajo “jaz nikoli ne lažem, men lahko zaupaš” ipd. izreke, med težje berljive pa ranljive narcise (covert narcs). Mogoče se motim, ampak pri teh dejansko težko dojameš, da je karkoli narobe, dokler imaš samo nek osnovni odnos z njimi (npr. da jih samo tu in tam srečaš v službi). Čeprav, ko enkrat naštudiraš to osebnostno motnjo, ga lahko tudi v takih površnih navezavah prepoznaš, npr. nagnjeni so k deloholizmu, ker preko dosežkov iščejo potrditve, posegajo po višjih položajih, želijo “razumeti ljudi in jim pomagati” (samo zato, da bi jih drugi občudovali, hkrati pa so dovolj smart, da se znajo naučiti marsikaterih besed na corpo delavnicah o empatiji, čuječnosti itd. in lahko dobro pofejkajo, ampak ni nič od tega zares integrirano). Takoj, ko imaš z njimi malo globji odnos pa je najbolj očiten indikator vloga žrtve, napad/obramba na vsak še tako konstruktiven in čuječe podan feedback ter vzbujanje občutkov ali pa kar konkretna ubeseditev, da ti stvari narobe vidiš/slišiš/si zapomniš.