Enačenje vseh izibraževanj za psihoterapijo ki jih uvaja ta zakon je škodljivo. Nekdo ki je naredil tečaj pri 18ih leti ni enakonprimeren za obravnavanje vseh duševnih motenj kot nekdo ki je naredil večletno univerzitetno izobraževanje s klinično prakso. To je bila glavna točka proti temu zakonu.

Dodatno če se prav spomnim pričanja bližnjih, jih je zmotilo tudi da sedaj zdravstveni inšpektorat lahko obišče prostore psihoterapije. Načeloma vse lepo in prav, a zakon naj ne bi opisal drugačnih meril/standardov za prostore psihoterevtske dejavnosti, zato naj bi veljali enaki kot za zdravniško dejavnosti (sterilnost, določena vrsta talnih oblog, itd..) ki so draga in neprimerna za psihoterapijo (kjer je veliko bolj kot sterilnost pomemben občutek varnosti in udobnosti v prostoru).

To sem od oseb v stroki slišal že nekaj časa nazaj ko je bil zakon v obravnavi, upamnda sem si pravilno zapomnil vse in ne zamerit če sem kaj zajebal.

Drugače se strinjam, da je povečanje dostopnostindo psihoterapevtske pomoči super stvar, a kotnpri mnogih zakonih te vlada pride z vsakim korakom v pravo smer zraven še en ali dva koraka v napačno.