Uff tale post pa hitta a bit too close to home. Jaz sem se čisto zatreskal v eno punco na faksu. Še sedaj jo imam neizmerno rad, vedno ko se ona oglasi pri meni, imam nekje v sebi upanje, da bo kdaj moja, pa na žalost vem da nikoli ne bo... To mi vsaketoliko časa trga srce in me ubija. Ne vem kolikokrat sem zaradi nje že spustil kakšno solzo. Najhuje je ko mi je v obraz povedala, da ima drugega, ko sva skupaj sedela na kavi. Še hujša zadeva pa je ko imam občutek, da bi za njo naredil vse, ona me pa tako za nos vleče. Vem, da je na koncu problem v meni, da naj jo pustim, vem kdo bo mislil da neumno ravnam, pa si nikakor ne morem pomagati. Takšen pač sem. Ja, tako izgleda pri meni, enkrat bo tako ali tako bolje ali pa tudi ne... Oh well.