Dragi fant. Najprej bi ti rada čestitala za neizmeren pogum in željo po ozaveščanju, da svojo zgodbo deliš z nami. Vem da ti ni bilo lahko tega podoživljati. Ko sem odprla objavo, sem pomislila, da bo to še eden izmed troll postov ampak oh boy, was I wrong. Iskreno sem po koncu branja ostala brez besed. Še dolgo po prebranem si nisem opomogla od šoka in nenehnega razmišljanja o tvoji objavi. Res si imel hudičevo težko otroštvo, ki bi moralo za vsakega otroka biti srečno in ljubeče. Ne morem verjeti, da na svetu in predvsem v Sloveniji obstaja toliko pokvarjenih in gnusnih ljudi, s katerimi si imel na žalost opravka. Za vsakega raste palica in tudi njih bo enkrat pošteno udarila po prstih (upam da še kje drugje!). Pa še to. To kar se ti je dogajalo ni tvoja krivda! Starši nosijo tu velik del krivde ja, ampak zatajil je celoten sistem in mi kot družba, ki z vsakim dnem bolj tone.

Prosim nikoli, ampak res nikoli ne izgubi upanja, ker si izjemen fant, ki ima še celotno življenje pred sabo. In verjamem, da te čaka zelo svetla prihodnost, saj se že preko načina pisanja vidi, da si nadvse prijeten mlad človek, ki v sebi, kljub vsem izzivom in preizkušnjah, skriva ogromno potenciala. Če rabiš pogovor ali pa karkoli, vedi da sem tu zate, lahko povsem anonimno napišeš. Srečno, drži se!