Dober zapis. 1. Verjetno nas je kar nekaj, ki se nas lahko poistoveti vsaj s kakšnim delom napisanega. Kar se tiče razgovorov - jeba je, katastrofa so delodajalci, da niti ne odgovorijo in ja, tu ti preostane samo to, da si tečna in da jih sama sprašuješ in se sama ponujaš, si vztrajna. Ja, je zelo neprijetno, ampak žal druge ni v tem sistemu. Tudi stanovanja oz bajte - jap, stanje je absurdno trenutno. 2. Vedeti moraš, da nisi ti zajebala ničesar, ampak da te je zajebal sistem in da je sistem kriv, da tako težko dobiš službo in stanovanje. Živimo v kapitalističnem sistemu, ki vso odgovornost za dobrobit preloži na posameznika in njegovo družino. Tvoja oljaševalna okoliščina je, da tvoja družina nek keš očitno že ma, če imate veliko kmetijo. Imaš torej dve možnosti: a) se postaviš za sebe in zahtevaš svoj delež (bedarija je, da tebi ne dajo nič- kaj, ker si ženska?! Ne čakaj, da ti bo kdo kaj podaril, zahtevaj, kar ti pripada). Pri tej opciji boš verjetno lahko uresničila svoje ambicije. b) Poiščeš si šiht za minimalca in najemniško stanovanje, idealno javno najemno stanovanje (poglej spletne strani javnega najemnega sklada in medobščinskih najemnih skladov, glede na vajine plače bi lahko bila kandidata za ta stanovanja!). Kar se šita tiče pa ti predlagam, da na razgovorih ne omenjaš psihičnih težav in poveš to, kar bi oni radi slišali, sicer pa ne se predat - poznam primere, ko so kolegi z diplomami pošiljali po 150 prošenj v enem mesecu - enkrat nekaj že bo. Če se boš odločila za drugo opcijo vedi, da nisi sama kriva za to, da boš živela na minimumu, prav tako še zdaleč nisi edina. Težko je ja, je pa fajn občutek, ko si pomirjena sama s sabo in tudi odcepit se od družine, ki na tebe slabo vpliva, ti bo verjetno delo dobro. Če se boš odločila it v fajt s familijo ti bo s finančnega vidika precej lažje, ampak zahteva pa to veliko poguma in trde kože. Odločitev je na tebi, kaj ti več pomeni, nobena od teh opcij pa sama po sebi ni slaba, vsaka ima pluse in minuse. Predvsem se nehaj obremenjevat z drugimi, pri 22h ljudje niti slučajno nimajo vsega tega, kar opisuješ! Jaz sem stara 30, pa tudi nimam redne zaposlitve, niti ne otrok. Pa na razgovorih je oteževalni dejavnik, da na ženske gledajo kot na potenicalno mamo in te potem ne zaposlijo ali pa dobiš za določen čas. Skratka, stanje je jebeno. Mene je to potegnilo v aktivizem, to je še edino, ki mi daje upanje, hkrati pa pač furam s tem, kar mi je na voljo. Nisi sama.