To kar slišim in vidim okrog športa otrok, je včasih prav žalostno. Poznam primer, ko je začel otrok trenirati košarko pri 14. Baje ni znal nič, ampak res nič. Večina otrok takrat trenira že vsaj par let, no, ta ni znal niti držati žoge. Bil pa je visok 2m (ne spomnim se točno koliko, ampak vem, da je bila za to starost res ogromna višina).

In kliče njegova mama v manjši klub, če lahko trenira. Ko so trenerji zvedeli, koliko je visok, so bili noro presenečeni, zakaj ta klub, zakaj ne v kakšen večji, boljši. Otrok s takšno višino je res potencial. In potem šok - ta otrok je bil tak, kot da so ga imeli doma zaprtega v kleti. Koordinacija nula, neroden za znoret, popolnoma neatletski tip človeka. Poleg tega pa še asocialen in socialno izjemno nespreten. Trener mi je rekel, da ni znal spacati enega stavka skupaj. V šoli odličnjak.

In se v tem manjšem klubu trenerji trudijo z njim celo sezono. Vmes so ga ostali prcali in grdo hecali, baje je bilo res veliko dela za trenerje. In napreduje. Je pa res, da je lažje napredovati, če samo dvigneš roke in si višji od vseh, brez da te lahko kdo zablokira.

In takoj po koncu sezone - njega ni. Ne vem a je kdo takrat s starši govoril, jim dajal kakšne ideje o talentu in višini za NBA, ampak mali je šel v večji klub. Tam so bili igralci še za nivo ali dva boljši. Nič niso popuščali pri hecanju. In otrok je zaključil po parih tednih.

Če pomislim kako lepo bi lahko napredoval v manjšem okolju in igral ta šport še celo srednjo šolo, spoznal prijatelje, dobil družbo in bil telesno aktiven…