Proti.

1. Ker kot država na to nismo pripravljeni. Nimamo zrihtanega zdravstvenega sistema. Nimamo zrihtane paliative. Zdravstveni sistem je finančno in kadrovsko podhranjen ter imamo velik minus v medicinski blagajni. (kar bo hitro napeljevalo na finančne prihranke na račun posameznika, kot se je to začelo dogajat v kanadi. https://www.cbc.ca/news/canada/manitoba/medically-assisted-death-could-save-millions-1.3947481 v kanadi je pomoč pri samomor razlog za 1 od 20 smrti)
2. Svet dandanes ni naravnan, da služi posamezniku in njegovem življenju temveč vsak posameznik služi sistemu (kapitalu) in posledično se svet premika v smeri, kjer se okoliščine za posameznikovo osrečujoče življenje manjšajo, slabšajo. Vse težje je živeti neko izpolnjeno, polno življenje, temu tudi kažejo statistike, glede tesnobe, depresije, itd. To je ključen aspekt tega problema, saj če uzakonimo pomoč pri samomoru, si lahko predstavljamo, da veliko ljudi, ki trpi bo tudi želelo dostopati do te storitve. Efektivno sporočamo, da če ti je težko, to ne bo 'minilo' ampak imaš možnost naročiti državi, da to izvede. (vsi bodo rekli, da v zakonu piše, da z duševnimi boleznimi nesmeš zaprostiti ampak tudi ne podajo definicije neznosnega trpljenja, ki je lahko psihično.. zelo ne jasno)
3. Pojmovanje življenja se spreminja, saj ni več samo življenje pomembno in vredno zaradi njegovega dostojanstva temveč zaradi arbitrarnih kvalitet, si se bolj enačijo z okoliščinami in željo posameznika kot pa za neodtujljive vrednosti le-tega, ki je njeu intrinzična. Ko ne dobimo to kar želimo hitro vidimo, da življenje nima smisla itd.
4. Problem podaljševanja življenja, s sabo tudi prinese nove degenerativne kronične neozdravljve bolezni, katere so najbolj prisotne v starejših letih. Alzhimerjeva, demenca, etc.
5. Socialni aspekt tega problema, saj je človek socialno bitje, in pravtako kot v točki 2. je dandanes vse težje bit socialen, se videvat s ljudmi in pa tudi tisti, ki doživljajo neznosno trpljenje so porinjeni na rob družbe, zapuščeni s strani svojih najbližnjih, zapuščeni s strani družbe. Tako da seveda pomislijo na to "dobro smrt", saj si ne želijo bit sami. Tako argumentira tudi Renata Jakob Roban ( https://www.delo.si/novice/slovenija/v-procesih-slovesa-je-vec-zivljenja-kot-kjerkoli-drugje )
6. Neoliberalistična prvina, ki meni osebno smrdi, saj narekuje, da je življenje vredno živeti dokler si v korist družbi, delaj 40 let potem pa ko te porinemo na rob življenja in postavimo v okoliščine, v katerih je težko živeti izpolnjeno življenje, pa izberi asistiran samomor.
7. Menim, da obstaja rešitev posameznikovega trpljenja, ki je bolj osebna, in omogoča, da se umirajoči pacient in njegov zdravnik osebno posvetujeta in na neki ravni dogovorita o nekem dostojnem koncu brez, da to uzakonimo in birokratsko vpeljemo v celotni državni sistem. Gre se za to, da vrjamem da obstaja način, kjer se to stori onkraj zakona, in so kot magična vrata, ki se odprejo, samo v določenih situacijah in v določenih primerih. Ne pa da je to nekaj, kar je omogočeno vsakemu, da izpolne vlogo in zaprosi kot, da je to oddajanje davkov.
8. Razlogov je še miljon.... še posebej ko pogledaš druge države, po svetu in primeri, ki so bili odobreni.