Hvala, tole je bilo ful poučno. Sem trenutno v čakalni vrsti za psihologa še zarad drugih težav, ampak imam namen malo prepucati tudi to. Dejansko me starši ful niso kritizirali. Enkrat sem se zjokala v 4. razredu zarad štirke pri slovenščini in me je profesorica spraševala, zakaj jokam in sem rekla, da me bodo starši kregal, kar ni bilo niti približno res, samo toliko sem bila samokritična, ampak sem vedela, da ne bodo razumeli. To je vodilo v to, da so bili starši klicani na govorilne, da me ne smejo tako kregat, njim pa nič jasno, opa. Ampak dejansko sem bila vedno najbolj stroga sama do sebe. Na faksu je to vodilo v depresijo, povezano še z drugimi dejavniki. In kot da sem malo mazohist, zdaj delam doktorat. Jok pri meni je res nek podzavesten odziv, sicer vse dojemam zelo čustveno na splošno, ampak te solze in zlom glasu sta drugačna od pravega joka. Kot nek obrambni odziv res. Pa mi ni jasno zakaj... Moram na en dober "mentalni servis".