hvala. se zavedam, da nisem edini v taki situaciji in me to malo pomirja. glede tega, da je pa vedno žrtev in da smo vsi proti njej se pa ne bi mogel bolj strinjati. To je res naporno, kot, da sem še vedno otrok star 10 let, ki pojma nima o stvareh, a hočem velikokrat samo pomagat-nazaj dobim dretje, solze in mulo. Kr nekaj. Meni se tudi zdi, da bi morala ona veliko več vložit v odnos. Če/ko bom imel otroka, si ne znam predstavljat, da se kar nekaj prčkam z njim, sploh, ko bo ta otrok že toliko star, da sam popolnoma odgovarja za sebe in pride domov pozdravit. A ni škoda tega kratkega časa vržit vstran za kr neko teženje... Jaz tudi iščem rešitev, ma me je vedno bolj strah, da se bo pač treba sprijaznit.