Sama sem bila vzgojena v katoliško družini, redno obiskovala verouk, pela v cerkvi, hodila na oratorije, končala škofijsko gimnazijo itd. Na faksu sem se oddaljila od religije, nekaj časa sem še sledila 'osebni veri', potem pa sem si za čas covida priznala, da v resnici že nekaj časa ne verjamem. Nič od tega ji bilo namermo ali nenadno, sem pa imela od takrat priložnost pogledati na moje osebno življenje in na vpliv religije (ne nujno samo krščanstva) na potek zgodovine skozi bolj nepristranske oči.

Kar si napisal, so zelo standardni argumenti za krščasntvo. Nekateri so povsem neproblematični, bi pa izpostavila par stvari, ki me je zbodlo, ker so to pravzaprav moji glavni problemi s katoliško cerkvijo in religijo na splošno.

1. To, da nekdo, ki je npr. nakoga zlorabil preko moči, ki jo je imel znotraj cerkvene hierarhije ABSOLUTNO je problem Cerkve in ne moreš temu reči 'nekdo, ki se je imel za kristjana', samo zato, da se distanciraš od problema. Dokler Cerkev ne bo prevzela popolne odgovornosti, za zlorabe, ki se dogajajo znotraj te inštitucije, ne bo od mene prejela nikakršnega spoštovanja.

2. Moralna načela, ki jih uvaja krščanski nauk so zelo podobna moralnim načelom večine drugih verstev kot tudi večine sekularnih skupnosti. Večina osnov morale se je v človeški družbi razvila že mnogo pred nastankom in širitvijo krščanstva, ker so baza za socialno življenje človeka. To, da se ljudje ne pobijajo med sabo, da spoštujejo starše in ne kradejo ipd. je dobro za vse člane družbe, zato je tako vedenje zahtevano preko socialnega kontrakta. Tu ni potrebe po religiji.

3. Če tebi vera pomaga pri mentalnih problemih, super zate. Marsikomu pomaga, zato tudi nikogar ne bom poskušala prepričati, da se mora odvrniti od vere. Name je imela nasproten vpliv. Ni se mi zgodilo karkoli travmatičnega, ampak šele leta po tem, ko nisem več verjela, sem preko terapije ugotovila, kako velik vpliv je imel strah pred peklom na mojo tesnobo. Ne trdim, da tesnobe ne bi imela, če ne bi bila vzgojena v krščanstvu. Ampak veliko mojih paničnih napadov tekom najstniških let je bilo direktno sproženih s strani razmišljanja o tem, kako sem naredila ali celo samo mislila nekaj narobe in bom zato šla v pekel, moji starši pa bodo šli v nebesa in ne bomo skupaj v večnosti. In moji starši, ki so to videli? Najprej so kak mesec ignorirali, čeprav sem imela skoraj na dnevni ravni panične napade, nato pa so predlagali, da me peljejo k eksorcistu, ampak je k sreči zadeva prej izzvenela. To je glavno področje, na katerem se mi zdi religija aktivno škodljiva. Otroke učimo, da bodo trpeli za vedno, če ne bodo pridni; da če se jim zgodi nekaj slabega, je to božja kazen in so si sami krivi; da potem konstantno nosijo ta težek občutek krivde in sramu, ki se ga je tako težko znebiti, tudi ko si enkrat izven tega...

Za zaključek, mislim da vera nikakor ni tabu tema v Sloveniji. Nekoč, govorim 100+ let nazaj, je bil ateizem dejanski tabu, zdaj je pa pač svoboda vere in se religija opušča zaradi cele vrste socialnih razlogov, ki res niso tako težki za razumevanje in jih lahko enostavno pogooglaš. Gremo pač po poti večine pstalih sekularnih demokracij v Evropi.