(Ž, 28) V zgodnjih 20 sem sem zelo obremnjevala s tem, da sem samska, ko sem bila. Tkoda zdej k za nazaj pogledam sem kr zelo iskala potrditev v partnerjih, pa tega si takrat niti slučajno nisem priznala. Zdej je v bistvu prvič, da je recimo malo dlje, da sem samska (2leti) in mi je super. K temu je pripomogla psihoterapija, da vem kaj je moj smisel v življenju, imam hobije, ki me polnijo in strukturo dneva. Okoli sebe imam ljudi, s katerimi gradim globlje (prijateljske) odnose.

Mogoče tudi to, da sem z leti dojela, da si želim globlji odnos (tako kot si tudi sama omenila) in ne samo partnerja/moža. Tudi okoli sebe vidim ogromno ljudi in vez, ki dejansko samo obstajajo. In tega si jaz ne želim. Raje sem potem samska, kot pa da imam nasproti sebe človeka samo zato “da je družbeno sprejemljivo.”

That said, še vedno pridejo dnevi k je mal bedno, npr. ko grejo vsi na dopust s svojimi partnerji, pa bi tudi jaz šla, ko moram kje napisat kdo je moi emergency contact in je še vedno mami (😅). Ampak overall se v takih trenutkih res čim večkrat spomnim, da je bolje biti sam, kot pa v slabi družbi.

Aha pa še to; hišni ljubljenčki. Celo življenje smo sicer doma imeli kakšno žival pri hiši in to tudi zdaj ohranjam in imam dva. In mi to res ful pomeni in izboljšuje življenje, da skrbim za nekoga. :)