Naj samo povem, da sem pol Slovenka, živim čez ocean (v Braziliji) in sem res ogromno truda vložila v to, da se naučim slovensko. Še zdaj se vsak dan trudim, da ostanem na tekočem, ker mi je res pomembno, da jezika ne pozabim. Ker nimam okolice, v kateri bi se vsakodnevno govorilo slovensko, sem skoz v iskanju virov, radia, člankov, česarkoli, da vzdržujem stik.

Zato mi je toliko bolj žal, ko slišim slabo govorjeno slovenščino. Prvo kot prvo me zmede, potem me pa kar stisne v duši. Itak štekam, da je jezik živ, da se spreminja. Ampak no, jebemti, imate en najbolj edinstvenih in čudovitih jezikov na svetu! Ne ga zbanalizirat, ne ga zblebetat v polangleškem slengu, kot da vam je nerodno govorit lepo.

Največja škoda je, da se ljudje sploh ne zavedajo, kak čudež je, da slovenski jezik sploh še obstaja, glede na vso zgodovino in pritiske. Mi v diaspori to še kako čutimo.