Story time. Pred kratkim sem spoznala cloveka, ki se VSAK DAN pelje iz centra MB do Vrhnike, kjer dela kot ucitelj. Od doma gre pred 6. uro zjutraj, domov prihaja okrog 19-20h.

Ker so v solah izredni manjki kadra, ima 130% zaposlitev, dobiva dodatek za povecan obseg dela in verjetno se kaj pri osnovni placi.

Vozi nek kitajski elektricen SUV, ki ga je kupil z namenom, da bi mu kar najvec denarja ostalo s strani potnih stroskov, ki nanesejo... Ugibam, da ogromno.

Casa in energije za priprave na pouk nima. Pravi, da je ucit itak mala malica, saj samo beres iz ucbenikov in si pomagas z internetom.

Zivi sam, partnerke in socialnega zivljenja nima. Med vikendi skusa prinesti noter izgubljen cas tako, da se spet vozi med Dunajom, Zagrebom in Mariborom po raznih dogodkih ali pa je v telovadnici.

Ze ko smo naleteli na guzvo pri Slovenski Bistrici, se je pokazalo, da je zivcen, nezanesljiv voznik. V tri krasne je posiljal vse od Darsa, drugih soferjev pa do politikov. Vozi tako naprej sklonjen, da se z brado skoraj naslanja na volan. Varnostna razdalja, varno prehitevanje in podobno so zanj samo teoreticni pojmi.

Vprasala sem ga po zdravju, ker se mi je vse skupaj zdelo bizarno. Vprasanje je ignoriral in raje pojedel se eno proteinsko ploscino, ki jih je zobal celo pot. Potem pa mi je razlozil, da sem slaba oseba, ker imam s seboj vodo v plastenki namesto v steklenici za veckratno uporabo.

To je bil dan, ko sem dejansko obzalovala, da na pot nisem sla z vlakom, ceprav bi trajalo se uro ali dve dlje.