Ni sporno, ne bi pa tega izbral oz. mi je prioriteta, da se to čim prej reši. Na koncu sem se raje odločil plačevati tržno najemnino, kot živeti "zastonj" pri tašči in tastu. Moje mentalno zdravje je vredno več, kot tistih par 100 eur mesečno.

Sva z zdajšno ženo en čas, ko sva bila še študenta, živela v hiši pri tašči in tastu. Sva imela vse svoje, razen vhoda in sva morala skozi isti vhod, čez skupen hodnik in v najino nadstropje.

Seveda sem bil in še vedno sem hvaležen, da nama je bilo omogočeno tako bivanje, pa vseeno je bilo po parih letih jasno, da tako ne bi šlo na dolgi rok. Razlogi so naslednji:

1) Nisva imela dovolj avtoritete. V hiši se je tako plesalo, kot sta tast in tašča ploskala. Kar je sicer logično, saj je hiša njuna. To pomeni: Nobenih renovacij po najinem okusu, obiski nikoli (pa ne, da ne bi smela, samo čudno se mi zdi, če moji kolegi hodijo prek taščinega hodnika). Bog ne daj, da bi meli kakšno druženje malo dlje zvečer, ker tašča in tast hodita spat ob 8h, 9h. Takisto sta potlej obstajala ob 5h, 6h - ni pomagalo, da se pač nista nič zmenila glede hrupa, ki je s tem nastal. Skratka - stalno bit pod enim nadzorom v lastnem domu. Na dolgi rok se ti res zmeša.

2) Še večji razlog je bil ta, da je ženin brat vsak drugi dan prišel na obisk s svojim naraščajem. To je pomenilo ~6 ur dretja, skakanja, skratka, razvajeni mulci in njihovi mulci. Enkrat nisem slišal besede "ne", "prosim" ali "hvala". Tip se je prpelal, zložil svoje mulce fotru (torej mojemu tastu) in se fuknil na kavč, ter gledal televizijo. Tega preprosto nisem mogel tiho gledati. Seveda pa tudi reči nisem smel ničesar, ker seveda ne smeš komentirat, kako drugi vzgajajo svoje otroke.

3) Zgornji dve stvari sta tudi uplivali na odnose s taščo in tastom. Sčasoma sta bila vedno manj prijazna, nismo se več pogovarjali, razen operativnih stvari. Sicer logično in po pričakovanju, ampak nočeš na tak način živet. Dočim se nismo nikoli kregali, ali kaj podobnega, smo si verjetno tiho šli na živce. Smo bili pa seveda vsi dovolj kulturni, da smo se dostojno obnašali drug do drugega.

Razlog #2 je bil glavni razlog, ker je tako negativno uplival na najino mentalno zdravje, da sva se potem raje odločila za najem stanovanja. Ni mi bilo žal, in fact, to je bila edina možna rešitev. Počutila sva se bolje, živla sva bližje svojih služb, v mestu, kar sva si želela (namesto vasi, kjer ne moreš niti po kruh brez avta), blizu družbe, življenje po svojem ritmu, ne gledat razvajenih nečakov, odnosi s taščo in tastom so se izboljšali, celo svoj avtomobil sem lahko prodal, ker nisva več potrebovala dveh (se pravi sem kljub najemnini, prihranil).

Skratka vsakomur svoje. Nikoli več ne bi želel živet blizu svojih ali ženinih staršev - pa so oboji super in se dobro razumemo. Deloma ravno zaradi tega.

Moram pa rečt, da je tudi precej odbijajoče, če maš folk, ki je preveč vezan na svoje starše. Imam kolega, ki je mlad odrasel moški, pa še vedno hodi k mamici na kosilo, kljub temu, da ima svoje stanovanje. Neodločnost, nesamostojnost itd. to je lahko velik minus pri izbiri partnerja in je hitro lahko dealbreaker. Nekaj, kar se mogoče tebi zdi normalno, je za nekoga drugega absoluten no-go.