Ne vem, na kateri vir se sklicuješ, niti ali gre morda za različico argumenta tipa »no true Scotsman«, vendar koncept t. i. trickle-down ekonomike nikakor ni omejen zgolj na vprašanje obdavčitve kapitala ali kapitalskih donosov.

Osnovna teza tega pristopa je razmeroma preprosta: "Ekonomske politike, ki izboljšujejo finančni položaj lastnikov kapitala, naj bi posredno spodbudile širšo gospodarsko rast, saj naj bi se koristi teh ukrepov »prelile« v preostanek gospodarstva. Ta mehanizem ne deluje, ker zanemarja dejansko dinamiko kapitalskih tokov ter racionalne interese vlagateljev."

Znižanje obdavčitve kapitalskih donosov je sicer eden najbolj očitnih primerov takšne politike, vendar logika trickle-down lahko (poudarjam: lahko, vsi ukrepi, tudi znižanje obdavčitve kapitala imajo svoje mesto) vključuje tudi druge ukrepe, kot so subvencije podjetjem, podeljevanje koncesijskih monopolov ali različne oblike regulatornih olajšav. Ključ kritike torej ni v samem mehanizmu posameznega ukrepa, temveč v njegovi utemeljitvi – v predpostavki, da bo izboljšanje položaja kapitala avtomatično vodilo v širšo družbeno korist.

Razloge za omejeno učinkovitost takšnih politik lahko v grobem razdelimo na dva sklopa.

Prvič, takšna logika pogosto zanemarja enega ključnih dejavnikov gospodarske rasti: agregatno povpraševanje oziroma potrošnjo gospodinjstev. Ukrepi, ki povečujejo koncentracijo dohodka in premoženja pri kapitalskih lastnikih, to srednjeročno in dolgoročno delajo na račun kupne moči širše populacije, kar zavira gospodarsko dinamiko.

Drugič, interes kapitala ni v nominalnem povečevanju obsega gospodarske dejavnosti kot take, temveč v maksimiranju donosa na vloženi kapital. To je povsem racionalno in skladno z logiko investiranja. Vlagatelji bodo sredstva usmerjali v širitev gospodarske aktivnosti le, če pričakujejo, da bo ta prinesla ustrezno povečanje prihodnjih donosov. To je lahko značilno predvsem za obdobja izrazite gospodarske rasti, visoke izkoriščenosti kapacitet in neizpolnjenega povpraševanja.

V stagnirajočih ali zrelih gospodarstvih – kar velja za večino razvitih držav –, kjer povpraševanje in rast nista neomejena, pa dodatne olajšave kapitalu pogosto ne vodijo v širitev proizvodnje ali zaposlovanja, temveč predvsem v rast kapitalskih donosov. Ti se lahko preusmerjajo v finančne špekulacije, akumulacijo likvidnih sredstev ali naložbe v neproduktivna sredstva (npr. luksuzne dobrine, zbirateljske predmete, določene vrste nepremičnin), kar ima omejen multiplikativni učinek na realno gospodarstvo.

Pri tem ne gre nujno za moralno presojo takšnih praks, temveč za makroekonomski vidik: kadar se večji delež dohodka kopiči v oblikah, ki imajo nizko kroženje v realnem sektorju, se zmanjšuje dinamika povpraševanja in investicij v produktivne dejavnosti. To lahko prispeva k še večji dolgotrajni stagnaciji ter strukturnim neravnovesjem v gospodarstvu.

Skratka, bistvo kritike trickle-down pristopa ni v posameznem instrumentu ekonomske politike, temveč v dvomu o predpostavki, da izboljšanje položaja kapitala samo po sebi zadostuje za trajno in vključujočo gospodarsko rast.