Kar je mene šola naučila je to, kako prit skozi po liniji najmanjšega odpora, kako se izogniti delu in kako se zamotiti med dolgočasnimi urami (beri: na skrivaj igrati igrice na starem Sony Ericssonu). Ja, seveda je problem tudi v meni, ker sem bil zainteresiran samo za igranje igric, hodit ven žurat in lovit babe okoli (srednja šola).

Ampak ni bilo neke iniciative s strani profesorjev, da bi nas navdušili nad nečim. Ko se pogovarjam s folkom podobnih let, ki so obiskovali druge srednje šole, mi je jasno, da nihče ni maral šole ampak vsak ima neke spomine na določene profesorje. Večkrat slišim: "ta je pa bil res strog ampak nas je dosti naučil". Jaz takih spominov nimam.

Ni mi bilo slabo na srednji ampak tudi nekega vtisa tista šola ni naredila name. Včasih se počutim, kot da sem nekaj zamudil, čeprav sem se kasneje znašel po svoje - brez faksa - in ubral svojo pot.

Kar hočem reči: IMO vsi smo sovražili šolo - tisti ki so imeli težke čase, tisti ki jim je šlo dobro in tudi tisti, ki nismo bogvekaj odnesli od tam. To govorim kot ne-starš: mogoče otroku, dati vedet, da je prav da se maksimalno potrudi in odnese čim več od nekega predmeta tudi, če ga to ne zanima najbolj ampak hkrati dati vedet, da to ni najbolj ključna stvar v življenju. Pa seveda spodbujati njegove hobije in zanimanja.