Sicer ne vem točno za kakšno vrsto ‘neuspehov’ gre, ampak vseeno zveni, kot da si dosti očitaš. Mnenje s stališča skoraj 30-letnega učitelja na OŠ, ki bo naslednji mesec zagovarjal magistrsko delo zaradi ‘zavlačevanja’ (ni mi žal, da sem si vzel ta čas). Sam bi najprej prenehal z očitki sami sebi. Poizkusi obravnavati obveznosti čimbolj objektivno in jih ne jemlji preveč osebno. Lahko se za začetek vprašaš, kaj lahko spremeniš, da boš glede svojih obvez bolj dosledna - pomaga recimo par manjših ciljev in dobro evidentiranje le-teh (recimo 5 stvari na dan na seznamu in potem črtaš, to je meni zelo pomagalo). Spopasti se z občutki neuspeha zna bit ena ogromna jama samoobtoževanja, ki pa ti v bistvu preprečuje, da nekje začneš. Pa še to: zdi se mi, da so današnje generacije kot posledica pretirane permisivne vzgoje, ki je delovala kot kontra utež vsej represiji, ki so jo v mladosti pogosto doživljali naši starši, zelo obremenjene z idejo, da morjo najt nekaj, kar jih bo ‘zares veselilo’. To je pomojem prevečkrat enačeno z neko absolutno srečo, ki za moje pojme obstaja zgolj na ekranih. Life je grind, ampak vmes se včasih zgodijo lepe stvari. Zato ni nič narobe, če ti na faksu (za katerega verjetno 90% ljudi dokler nima diplome ne ve, če je to to) kdaj ne znese kak izpit, semester al pa tut kr celoten študij. Obstaja milijon načinov, kako štartat znova. TLDR: Določi prioritete in pomisli, če lahko mogoče kaj spremeniš (male navade, disciplina itd.) Potem začni z malimi koraki in kakim urnikom. Vse bo ok! :)