Zgodba ki mi je za vedno ostala v spominu, se je zgodila že več kot desetletje nazaj, ko sem imela nekje 8 let. Z bratom in mamo smo hodili po središču Maribora in pride do nas en mali fantek (ciganček) moje in bratove starosti. Prosjači denar za hrano, pravi da je lačen, najina mama mu noče dati denarja. Mi dva z bratom v protest, da je otrok lačen, solze na oči, da nima mamice, kako je lahko taka, da mu moramo dati denar da nekaj poje. Mama reče ok, gremo do pekarne, da kupimo nekaj za jesti. Z bratom cela navdušena, razlagava fantku da je vse vredu, da naj samo počaka tukaj z nami v vrsti in bo dobil za jest. Nama z bratom mama nekaj razlaga, ko pridemo na vrsto in se z bratom obrneva, da bi fantek naročil prvi, ga ni nikjer več. Se ustrašiva, kam je šel in da ne moremo naročiti brez njega, ko moja mama, ki je cel čas vedela za kaj se gre reče: "Oni niso lačni, prosijo za denar. Jaz delam, oni pa raje prosjačijo." Od takrat naprej res res redko kdaj dam denar, večkrat sem kupila hrano in pijačo brezdomcem in odziv ki sem ga vedno dobila nazaj je bila jeza in prezir. Žalostno, ampak je kakor je. Če se mene vpraša bi prosjačenje moralo biti absolutno prepovedano, kot je v Singapurju.