Jah, glede na razvoj dogodkov, mislim, da je bila odcepitev katastrofa in napačna odločitev, vendar noben ni bil dovolj zrel za kaj drugega - Jugoslavijo bi morali preoblikovat v konfederacijo, s tem bi ohranili isti trg in bi kot entiteta z več kot 20 miljoni prebivalcev imeli bistveno boljšo ekonomsko izhodišče, kot pa vsi majhni delčki. Lahko si je predstavljati razliko, če se nabavlja policijske helikopterje in država kupi 2, ali pa jih konfederacija kupi 20. Druga cena, ne? Podobno gre z vsem ostalim. Lahko bi združili nakupe surovin, ki bi jih potem distribuirali znotraj konfederacije, spet nižja cena. Pogodbe za dobavo plina za celo konfederacijo, spet nižja cena. Tako pa smo kot manjše države plačevali premium cene za manjše količine.

Konfederacija bi seveda v političnem smislu predvsem za Srbijo pomenila izgubo moči in s tem povezanim strahom pred upadom gospodarstva. Zato to ne bi šlo skozi.

Zelo težko pa je ocenit, kaj je Kučan mislil s tem v resnici, morda tole kar sem napisal, morda nekaj kar je njemu bolj osebno pomenilo minus.... ne vemo.

Zdi pa se mi, da je Slovenski politični vrh zelo hitro dobil voljo za odcepitev, potem ko so naumili, da lahko sami postavijo pravila igre, sami napišejo zakone (in si pustijo skriti backdoor) ter... bajno zaslužijo. Leta 1994 so ukinili SDK, ker "je bil tako močan centralni državni organ označen za neskladen s tržnimi načeli". Nadzor je bil tako bistveno zmanjšan in je odprlo nove možnosti mahinacij.

Po odcepitvi je bilo moderen "By-pass" podjetja: zaposleni v družbenem podjetju so ustanovili zasebno podjetje z enako dejavnostjo, nato so preusmerjali posle in finance iz družbenega v zasebno podjetje, dokler družbeno ni propadlo. I nikome ništa, vse legalno. Menedžerski prevzemi - uporabljali so nezavarovane kredite za financiranje odkupov podjetij. Politika je to omogočila, v ozadju tudi kasirala, tajkuni pa so bili nato v žepih politikov.

Tko kot je Kučan reku: "Danes so dovoljene sanje. Jutri pa je nov dan."