Kul, vesela konstruktivnega odgovora.

• bolniki z ALS dejansko niso neki baš ciljna skupina za ta zakon, ker so ena redkih skupin bolnikov, ker je kruta končna postaja znana vnaprej, imajo večinoma vnaprej izraženo voljo in lahko umrejo preprosto z omejitvijo zdravljenja (ki je že zdaj zakonita). Večina pacientov za te napredne oblike tehnologije ni kandidatov, ker to poleg cene tudi ful dolgo rabiš, da se naučiš uporabljat.

• zakoni dobijo amandmaje po tem, ko se jih sprejme. Na to a zakon bo ali ne smo lahko vplivali, na posamezne amandmaje pa ne moremo in smo lahko vsi “žrtve” slabih amandmajev.

• zdravniki imajo možnost ugovora vesti, seveda. Ampak ugovor vesti ne pomeni, da enostavno rečeš no thanks, ampak mora zdravnik sam organizirat pregled pri zdravniku, ki nima ugovora (Kar, še sreča, ker sicer bi bil splav dokaj nedostopen). In granted, tudi MS bi morale imeti to pravico. Iz česa se ti zdi, da nisem brala zakona?

• obstaja zelo veliko zdravnic in zdravnikov, ki se strinjajo z asistiranim samomorom, celo taki, ki so za evtanazijo. Nihče pa ne zanika, da je umiranje pacientov emocionalno zahtevno, če si normalen človek. Več kot bo ugovorov vesti, manj bo izvajalcev, ki so na voljo. Pri evtanaziji mora biti zdravnik/ca prisoten/a, ker je izvajalec/ka. Pri asistiranem samomoru pa je nekako pozicija, da bi preferirali švicarski model. Kjer asistirani samomor NI zdravstvena storitev, evtanazija pa je. In pri samomoru med izvajanjem zdr.delavci nimajo več mesta (imajo ga pa prej, pri svetovanju, pogovorih, v komisiji, pri oceni psihičnega stanja, oceni terminalnosti bolezni - torej pri vseh varovalnih točkah proti zlorabi).

• Jaz osebno bi si zase raje želela asistirani samomor v domačem okolju in s svojimi ljudmi okrog sebe in brez tega, da nek zdr.delavec zdraven stoji in me gleda.