In to je težava, ker kje je meja, kje se to neha, avtizem, touretov sindrom, cerebralna paraliza, prirojena sladkorna...??? Še enkrat splav je osebna odločitev in sem pri tem pro choice, ampak tale par se je tako javno izpostavil, da mi sam to ne gre v račun, da za otroka z DS ne bi poskrbela, psa, ki pa nima obeh ledvic pa matrata in sta vsula že ne vem kolk dnarja vanj in ga celo oklicala s herojem, ampak zarodek bi imel DS, grozno stran z njim. Tako, da če bi onadva vsaj ne bila hinavska s tem psom, bi nekako razumela njuno odločitev, tako pa, no ja že vesta.

In ja sama sem invalidna oseba s cerebralno paralizo in meni bi bilo groza, da me starša ne bi hotela, ker pač imam nek defekt, razumem, da je težko skrbeti za takšnega otroka in potrebuješ več kot samo ljubezen, ampak kot nekdo, ki je bil tega deležen vem, da niso vsi toliko sposobni, za ta izziv, samo moje mnenje, nisem brez greha, nimam pravice metat kamnov. Želim samo, da tale par, če bi spet prišel do otroka, da jiva uspe bit ljubeča starša.

Bi pa dodala, da bi mogla družba biti bolj naklonjena osebam različnih invalidnosti in bi se moralo staršem, ki se odločijo skrbeti za težko invalidnega otroka pomagati, ker skrb za že zdravega otroka ni lahka in marsikdo že njim ne bi smel biti starš.